Jure Pečar aka Pegasus – graditelj superračunalnikov in pilot

Posted on 19/03/2012

Kdo si in kaj počneš?

Linux sistemski administrator in arhitekt. Sam temu delu pravim “internet hišnik in vodovodar”. Trenutno zaposlen v podjetju Arctur, kjer se poleg vsakodnevnih stvari (podpore web in java programerjem) ukvarjam z vzdrževanjem HPC gruče (oz. superračunalnika v poljudnem jeziku) in razvojem HPC storitev. V prostem času se oziram proti nebu, letam z modeli in kolikor dopuščajo finance, nabiram ure v smeri licence športnega pilota.

Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Na delovnem mestu imam najmanjši HP elitebook z največjo baterijo. Pomembna mi je čim večja avtonomija, ki mi omogoča, da se lahko cel dan brez elektrike plazim med omarami strežnikov. Druga pomembna stvar mi je gumijast gumbek za miško, ker so mi sledilne ploščice zaradi pomanjkanja povratne informacije prstu pretežno neuporabne. Nanj so priklopljeni 24″ zunanji monitor, microsoftova ergonomska tipkovnica (ki ji do popolnosti manjka le kak trackball v sredini), microsoftova miška in seveda ethernet kabel. WiFi mi še vedno deluje bolj kot neka zasilna rešitev, ki ni primerna za prenos večje količine podatkov. Obvezna dodata oprema, ki vedno hodi z menoj, je usb serijski kabel na rj45 in pretvornik na db9 za vse aktualne naprave, ki se, ko jih vzameš iz škatle, ne znajo pogovarjati drugače kot v starem dobrem rs232 jeziku.

Stol Aeron nekako spada na vsako sedeče delovno mesto.

Doma so potrebe malce drugačne. Ker je že dobro desetletje domače delovno mesto v istem prostoru kot postelja, je primarni interes pc brez gibljivih delov, ki povzroča približno 0db hrupa. Za to skrbijo 40w AMD procesor, ki z znižano frekvenco preživi zgolj s pasivnim hladilnikom, napajalnik s pasivnim hlajenjem in ide-cf konverter za 8GB cf kartico, ki predstavlja sistemski disk. Vse ostalo se dogaja prek mreže, domači strežnik z diski pa trenutno živi na podstrešju. Njegovo srce te dni predstavlja 15 let star Pentium2/350, prav tako s pasivnim hlajenjem.

Za prikaz slike skrbi 42″ LG LCD tv, ki zna sam prilagajat svetlost slike svetlobi v prostoru in v najbolj varčnem načinu troši le okrog 70w. Čeprav je priklopljen prek HDMIja, ga zvok ne doseže, saj ga speljem iz računalnika po drugi poti. Na njej je najprej stara “holywood+” mpeg2 (dvd) dekoder kartica, ki je opremljena z relativno kvalitetnim DA pretvornikom. Ta s signalom napaja NAD 304 ojačevalec, ki poganja Jamo 307 zvočnika.

Svoje digitalne spomine (fotke, video posnetke) hranim na treh računalnikih na treh različnih lokacijah. Ti podatki se med seboj ves čas primerjajo in v primeru okvar (t.i. bit rot) tudi samodejno popravijo. Za to skrbi domača skripta na podlagi md5sum, rdiff in rsync.

Kar se tiče gadgetov, se jim uspešno izogibam. Če bi današnji svet to dopuščal, ne bi imel niti telefona. Najboljši telefon mi je tisti, ki mi da mir in me ne moti.

In kakšno programsko opremo?

Glavno vodilo pri izbiri programja in urejanju digitalnega delovnega okolja mi je, da mi orodja niso v napoto in mi omogočajo hitro in učinkovito delo. Zato je moj primarni brskalnik Opera (ki jo uporabljam že čisto od njenega začetka), za pošto uporabljam Sylpheed (in imap predale na lastnem strežniku), za malce-bolj-a-ne-čisto-sinhrono komunikacijo (irc, gtalk in če ne gre drugače tudi skype) pa uporabljam pidgin, ki ima onemogočena vsa zvočna in vizualna opozorila. Skupni imenovalec vsem je linux. Na delovnem mestu so to izključno na RedHatu osnovane zadeve, doma pa se igram z Debianovimi derivati. Tako mi služben desktop poganja Scientific Linux 6 (ker je bil na voljo prej kot CentOS 6) z Gnome2 namizjem, domač pa Ubuntu 10.10 (ker nimam nobene motivacije za nadgradnjo) z Xfce namizjem. Večino časa preživim v ukazni lupini, kjer mi bash čisto odgovarja, nepogrešljiva orodja pa so mi openssh, vim in screen. Glasbo in filme predvajam z zanesljivim in vsestranskim mplayerjem, za pregled slik pa uporabljam geeqie (bivši gqview). Bolj ko spremljam razvoj linuxa in namizij, bolj se spogledujem z OpenBSDjem in Enlightmentom.

Moje digitalno namizje je razdeljeno na najmanj 8 navideznih namizij in na vsakem prebiva natančno ena aplikacija, raztegnjena čez cel zaslon. Tako se lahko naenkrat osredotočim le eno stvar in sem pri njej maksimalno učinkovit. Ljudje smo pač enoopravilne živali in ne delam si nikakršnih utvar, da sem sposoben naenkrat početi več kot eno stvar. Tudi sicer od namizja pričakujem, da je čisto, brez ene same ikone, največ kar še trpim je kak panel kje ob robu zaslona.

Kot najbolj navdušujoče nov softver v moji “škatli z orodjem” v zadnjem letu moram omeniti puppet, orodje za opis in vzdrževanje stanja konfiguracije strežnikov. Izjemno koristna reč, ki hitro povrne vanjo vložen čas in ti omogoča, da se iz vloge mehanika preleviš bolj v vlogo programerja infrastrukture.

Kar se tiče online življenja, dobivam večino zame zanimivih informacij iz 70 + mailing list in 30+ rss virov, od katerih jih je le nekaj večjih novičarskih strani (arstechnica, slashdot). Web storitev v smislu web 2.0 ne uporabljam, družabnim mrežam v vseh pojavnih oblikah se kolikor je mogoče izogibam. Če nimam vpogleda v delovanje storitve, je ne uporabljam, če koda projekta ni prosto dostopna, projekt zame ne obstaja.

Kako bi spremenil svet, če bi lahko?

Dve zadevi: najprej bi od vsake osebe zahteval dokaz razumevanja tehnologije, vgrajene v napravo, ki jo uporablja in uzakonil prepoved uporabe, če oseba ne bi znala razložiti delovanja naprave. Opažam namreč, da ali tehnologija postaja prekompleksna za ljudi ali pa ljudje postajajo vedno bolj ignorantski ali celo neumni. Verjetno bo nekaj na pregovoru, da je na svetu vedno enaka količina pameti, le število ljudi se veča … Že dobro leto poslušam na radiu Ars oddajo o skladatelju Bachu. Večino časa pripovedujejo o tem, od koga je Bach kaj skopiral in kdo vse je kopiral od njega. Iz česar jasno izhaja, da je kopiranje in prenašanje znanja na vse možne načine eno od osnovnih gibal razvoja človeške civilizacije. Kar pomeni, da je današnji sistem s patenti globalno zgrešen in ga je potrebno izkoreniniti, da sam umre naravne smrti.

Kaj bi ustvaril/kreiral, če bi lahko?

Zelo me fascinirajo kompleksni sistemi z mnogimi interakcijami, ki jih potrebno vzdrževati znotraj nekega območja obnašanja ne glede na zunanje dražljaje. Ta stavek opiše vse, od mojega delovnega mesta, pa do recimo jedrskega reaktorja. Zaobjame tudi moje hobije, ki so letenje z modeli in s športnimi letali. Ugotavljam le, da sem bolj srečen, če v sisteme pod mojim nadzorom ne vnašam dodatnih nepredvidljivih faktorjev v smislu človeškega poseganja vanje, pač pa operiram zgolj s predvidljivimi faktorji iz nečloveškega sveta. Torej mi razumevanje človeških faktorjev in njihove nepredvidljivosti predstavlja zadnji izziv na moji poti in ko ga bom osvojil, bom verjetno lahko ustanovil lastno religijo.